DRUŽINSKI TABOR – GORENJA TREBUŠA
7. – 13. 7. 2025
Družinski tabor, ki je potekal na biodinamični kmetiji Zajelenk v Gorenji Trebuši, je bil namenjen družinam iz Osrednje Slovenije, Gorenjske in avstrijske Koroške. Organiziran je bil v okviru projekta CBC4YOUTH in v celoti financiran, zato za udeležence brezplačen. Osrednja tema tabora je bila, kako v sodobnem času hitre komunikacije in vsakodnevnih obremenitev skrbeti za duševno zdravje, podpreti otroke ter krepiti medosebne vezi med starši in otroki. Program je bil pester, raznolik in prilagojen različnim starostnim skupinam: mlajši otroci (5–8 let), starejši otroci (9–12 let), mladostniki (13–15 let in ena udeleženka, stara 23 let) ter starši.
Vsak dan je bil skrbno strukturiran: dan se je začel z jutranjo telovadbo, sledila sta zajtrk in jutranji zbor, nato pa dopoldanske delavnice, kjer so udeleženci izkusili širok spekter dejavnosti. V dopoldanskem času so otroci in mladostniki sodelovali v ustvarjalnih, gibalnih in senzoričnih delavnicah, med drugim v oblikovanju gline, barvanju tekstila, risanju form, gozdnih doživetjih, pripovedovanju zgodb in peki peciva. Za starše je prav tako v dopoldanskem času, vzporedno potekala nekaj enakih delavnic kot za otroke in sicer ustvarjanje z glino, formami in barvanjem tekstila. Tako so lahko doživeli podobne izkušnje, kot njihovo otroci ali pa so npr. pri oblikovanju gline, otroci dopolnili njiihovo delo. Za starše je bilo v dopoldanskem času organizirano tudi predavanje priznanega nizozemskega pedagoga Godi Kelerja in izkustvene delavnice, imeli pa so tudi možnost individualnih pogovorov z vsemi mentorji.
V popoldanskem času so se udeleženci lahko vključili v prostovoljne dejavnosti, kot so izdelovanje eko printa, oblikovanje lojevca, športnih in družabnih igrah, fraktalnem risanju, jogi ter sproščenem raziskovanju okolice in kopanju v tolmunu. Ob koncu dneva je v poznih popoldanskih urah potekalo delo na kmetiji, kjer so se tako starši kot tudi otroci srečali z biodinamičnim kmetovanjem. Skupaj z mentorji so poprijeli za vsako delo, ki ga je bilo potrebno na kmetiji postoriti. Nekateri udeleženci tabora so lahko poskrbeli tudi za živali in sicer na kmetiji živeče koze.
V večernih urah so imele družine prosto, ob lepem vremeu pa smo se skupaj zbrali ob ognju, poslušali zgodbe, prepevali in zaplesali kolo. Urnik z aktivnostmi je potekal vsak dan, razen četrtka, ki bil namenjen pohodu na bližnjo kmetijo Gačnik in kopanju v tolmunih ali po želji preživljanjeu prostega časa na kmetiji.
Program aktivnosti smo načrtovali premišljeno, vodile so nas tudi smernice nastajajočih priročnikov. Vse to je prispevalo k temu, da smo lahko opazovali spremembe v vedenju in čustvovanju otrok, saj so z vsakim dnem postajali bolj sproščeni, lažje sodelovali v skupinah, sledili navodilom in zbrano ustvarjali na posameznih aktivnostih. Predvsem starejši otroci so se postopoma z vsakim dnem nekoliko bolj, začeli povezovati ne glede na jezikovne razlike.
Vedno več sproščenosti in medsebojne povezanosti ter izražanja občutkov hvaležnosti za skupno preživet čas, je bilo zaznati tudi pri starših.
Posebnost tabora je bil tudi ta, da so ga vodili izkušeni mentroji, ki so zmogli prepoznati potrebe posameznih otrok in se nato pri načrtovanju in izvedbi aktivnosti ustrezno prilagoditi trenutni situaciji. Nekateri otroci pri vstopu v program še niso zmogli slediti strukturiranim vsebinam, saj jim njihova pozornost, zmožnost sledenja, poslušanja navodil in motivacija tega ni omogočala. Večletne izkušnje mentorjev pri delu s populacijo otrok, ki imajo več čustvenih in vedenjskih izzivov so pokazale, da aktivnosti, pri katerih je vključeno veliko gibanja in ustvarjanja z rokami ali celotnim telesom, hitreje otroke pripeljejo do notranjega ravnovesja in boljšega počutja. Prav zato smo to upoštevali pri nadaljnem načrtovanju dela in takoj na začetku omogočili več časa za gibanje v naravi (npr. izdelovanje bivališ..), modeliranje z glino in risanje oblik s celotnim telesom. Tako so se napetosti postopoma sprostile, pri posameznih dejavnostih pa smo lahko iz ure v uro opazovali večje zmožnosti za ustvarjanje, poslušanje in sledenje navodilom in manj impulzivnih in acting- out vedenj. Otroci so na dejavnostih začeli uživati, ustvarjati, medsebojno povezovati in se postopoma vključevali v vse aktivnosti.
Nekaj izzivov smo opazili tudi pri mladostnikih, ki so bili sprva zadržani, vstopali v manj interakcij tako z vrstniki kot tudi odraslimi, manjše zanimanje za aktivnosti, poskusi izogibanja le tem, a so se postopoma tudi ti opazno sprostili in sodelovali na vseh, tudi skupinskih aktivnostih.
Spremembe v družinski dinamiki je bilo zaznati tudi znotraj posameznih družin. Opazili smo, da so jih skupne dejavnosti vedno bolj povezovale tako med družinami kot tudi čas preživet z otroki, nekateri otroci so postajali samostojnejši, zaupljivejši in se v aktivnosti vključevali brez prisostnosti staršev ipd. Medsebojna povezanost staršev je bila izražena tudi pri deljeljnu izkušenj ob koncu delavnic.
Pozitivni rezultati skupnega preživljanja časa na kmetiji so se izražali tudi pri tem, kako se je večala pripadnost skupnosti in sicer želja po pomoči na kmetiji, oparavljanju del, ki so bila potrebna, nekaj popravil, ki so jih predvsem očetje samoiniciativno želeli urediti ipd.
Pozitivne spremembe, ki so se izrazile v največji meri ob koncu tabora, so bile najbolj vidne pri otrocih, katere vedenje je bilo sprva najbolj izstopajoče (npr. na začetku velika potreba po govorjenju (klepetanju) med aktivnostmi, nekontrolirano hihitanje, motenje aktivnosti, veliko motoričnega nemira, izoliranost od skupine, zavračanje udeležbe na delavnicah, nezmožnost ločitve od starša ipd…), ob koncu tabora pa se je zmanjševalo ali celo izzvenelo. Tudi pri starših je iz dneva v dan bilo čutiti več zaupanja, več sproščenosti, neposrednosti in hvaležnosti, ki so jo na koncu izrazili tudi v pisni obliki.
Tabor je udeležencem predstavljal prostor za samorefleksijo, učenje in povezovanje preko umetniških in drugih aktivnosti, druženje v skupnosti in dragoceno izkušnjo sobivanja z naravo. K temu je pripomogla tudi odlična ekipa mentorjev, zelo dobro vodenje Katje Kordiš Vrabac in pripravljenost za medsebojno pomoč vseh sodelujočih.
