Martinovo

Pozno jeseni so dnevi vsak dan krajši in temnejši, z njimi pa prihaja vse manj svetlobe. Sonce nas te dni še vedno blagodejno, a že bolj sramežljivo boža. Sive koprenaste meglice se obešajo in vlečejo po drevesih in nam zjutraj dolgo zastirajo pogled do sonca; veter pa že odnaša pisano listje, ki tke preprogo, da bo v mrzlih zimskih dneh, ki prihajajo, čuvalo semena v zemlji. Tišina zunanjega sveta je vedno globja; ptice so se odselile v tople kraje, tiste, ki so ostale, so vedno tišje; živali se pripravljajo na zimsko spanje; vsa narava se s svojimi silami umika globoko v notranjost zemlje.

Večna modrost narave pa z zgodnjo temo tudi nas vabi v naš topel dom (kljub umetni razsvetljavi in hrupu sodobnega sveta, ki nas od narave odtujujeta), k našim najbližjim. Ponuja nam več priložnosti za počitek, da se umirimo; več tišine, da se začutimo in slišimo, več trenutkov, ki jih lahko preživimo skupaj.

Martinovo – praznik svetilk, je srčen praznik, ki prežema človeka z občutkom topline. Lahko bi ga poimenovali tudi praznik upanja, zaradi znane legende o sv. Martinu, ki pripoveduje, da je pri mestnih vratih Amiensa srečal berača, ki je napol oblečen zmrzoval. Martin je izvlekel svoj meč, prerezal svoj topel plašč in ga dal polovico revežu, s tem pa mu je podaril svetlobo in upanje, da bo vse bolje. Njegovo sočutno dejanje lahko ogreje tudi nas in nas ščiti pred zimskim obupom. In tudi mi lahko pokažemo svoje sočutje in osrečimo drugega – veliko je ljudi okoli nas, katerim lahko s svojo dobroto ogrejemo srce in prižgemo lučko v njih.

Za otroke pa je to praznik, ki jim v temne in hladne jesenske večere prinese čarobnost in toplino. Prižiganje lučk jim simbolno predstavlja zazrtje v svoj notranji svet, kjer gori upanje za prihodnje dni.

V ta namen v vrtcu vsako leto z otroki izdelamo svetilke iz naravnih materialov, nato pa jih v poznih popoldanskih urah na god sv. Martina, ko se zunaj že stemni, po lutkovni predstavi skupaj s starši prižgemo in razsvetlimo temo. Ob tem tiho prepevamo: “Jaz hodim s svojo svetilko in moja svetilka z menoj, na nebu svetijo zvezde, na zemlji pa svetimo mi. La, la, la, la …”

In če zmoremo biti res tihi (da le prepevamo in ne klepetamo) in znamo prisluhniti tišini, uzremo tudi palčke in morda kakšna druga čarobna bitja, ki nam pomagajo skrbeti za naš vrtec in vrtiček.

Letos nam trenutna situacija v svetu prinaša veliko sprememb, hkrati pa nam ponuja tudi nove priložnosti. Zato smo pustili domišljiji prosto pot, pustili naravi, da nas navdahne in si izdelali vsak svojo svetilko doma s svojimi starši. In prav tako, kot je deklica s svetilko iz naše pravljice, potem ko ji je sonce lučko prižgalo, to nesebično podelila s svetom ter ogrela razsvetlila temo drugim, smo se tudi vrtičkarji skupaj s staši in hkrati tudi z vsemi šolarji, ob topli in srčni želji, da se zopet kmalu srečamo, podali ven in razsvetlili temo vsak okoli svojega doma in s tem marsikomu, ki smo ga po poti srečali, ogreli srce.

Čarobnost in topla misel na skupnost, pa je zagotovo ogrela vse nas in nam dala novo upanje za prihodnje dni.

Prižgimo si lučke, naj nam svetijo,

da skupaj lažje po pravi poti hodimo …

Naj naše lučke ogrejejo tudi vaša srca in vam vlijejo upanje, pogum in novih moči.

Mihaelovo

Vsako leto znova doživljamo, kako se skozi letne čase obnavljajo sile v naravi in vsako leto znova nas od Šentjanževega pa vse do pozne jeseni narava obdari s pravim obiljem.

V našem vrtcu imamo v času, ko se poletje preveša v jesen, prav vsak dan polne roke prijetnega dela. Tako smo ves mesec veselo prepevali, srce pa nam je veselo igralo ob tem, ko smo: luščili in mleli različna žita (naš ročni mlinček je zagnano ropotal in se vrtel, naši nosovi pa so bili beli kot mlinarjevi); trli lešnike in orehe (in prav nič nismo bili razočarani, ker so nas v nekaterih prehiteli črvički); ribali jabolka (skoraj vsak dan, naša usta pa so bila ob tem prav tako polna, kot naša skleda) in si med drugim spekli slasten zavitek; rdečih rok in ust kuhali grozdni sok …; pa gnetli testo in prav iz vseh starejših skupin je v zadnjem tednu septembra, ko smo le uspeli zmleti za celo skledo moke, zadišalo po Mihaelovem kruhu – vsak košček, ki smo ga podelili, je ogrel naša srca, vsak košček, ki smo ga pojedli, pa nam je dal moč, da premagamo temo. Kolikor volje, vztrajnosti in moči smo rabili, toliko več veselja in zadovoljstva smo bili ob vsem tem deležni! In kakšno čudovito odkritje je vsako leto znova zvezdica skrita na sredi jabolka!

Še posebej toplo pa nam je bilo, ko smo se spremenili v prave kuharje in kuharske pomočnike in si na našem vrtu skuhali »Juho vseh juh« ter pripravili odlično sadno solato iz zelenjave in sadja, ki so jo v vrtec, nekateri tudi iz svojih vrtov, prinesli otroci. Seveda brez smetane tudi to leto ni šlo! Pri tem nam je bil v veliko pomoč naš pevsko navdahnjen in vsestransko nadarjen očka Mojster kurjač, ki se mu iz vsega srca iskreno zahvaljujemo tako vzgojiteljice kot otroci, prav tako pa tudi vsem ostalim staršem za vso njihovo podporo!

Vonj po juhi je preveval po vsem vrtu in še naokrog, prav tako pa tudi naše petje. Srčno doživetje nas bo zagotovo grelo še vso dolgo zimo!

Naj nekaj utrinkov ogreje tudi vas!

 

Mlinček ropoče, kolo se vrti,

pšeničko namelje, jo v moko drobi.

Bel je mlinarjev nos – na oknu poje črni kos.